Že od nekdaj je bila moja velika želja imeti psa. Praktično je bila to želja za vsak decemberski praznik obdarovanja, rojstni dan, spričevalo… In nekega dne, po osemnajstih letih poslušanja, da imam plišastih dovolj in da me zlate ribice, papagaji, zajčki in hrčki ne pritegnejo, sem ga tudi dobila. Prvega in samo mojega – Smarta. Izbira zlatega prinašalca je bila že v naprej določena, če hočeš psa bomo imeli prinašalca. Pa ga imamo – enega takega, ki nam je v prvih mesecih, no bolje letih skravžljal živčke in povzročil na stotine sivih las, ker smo ugotovili, da se zgleda tudi prinašalci že ne skotijo pametni in naučeni, da se na povodcu ne vleče, da ni vsaka luža namenjena temu, da se cel vržeš notri in povaljaš po hrbtu, da trupla živali, ki jih najdemo na sprehodu niso priboljšek, da kakci, ki jih ljudje puščajo na sprehodih za sabo (ne za svojimi psi!) tudi niso namenjeni konzumiranju itd. In ker je bilo življenje z samo enim tako pestro, sva se odločila še za enega – Rumbo. Morda to lahko pripišemo izkušnjam, ki sva jih nabrala že pri Smartu ali pa je razlika med samcem in samico res tako velika. Smart trmast in samosvoj, vedno so na prvem mestu njegove potrebe, Rumba nežna, vdana, polna energije, ki je pripravljena vse naredit za žogico ali hrano.
A že od vsega začetka, sem jaz imela željo imeti molosa. In nekako pred dobrimi 4-imi leti mi je naproti prišel Cane corso. Po dolgem iskanju pravega vzreditelja,  pa je 28.aprila 2007 k nama prišla še Brihta. Ravno 10 dni po rojstvu najine hčerke Tise Gaje. Polna energije, živahna, vedno pripravljena za delo, ki se najraje od vsega stiska k tvojemu obrazu ali ti zleze v naročje (kljub svojim več kot 40-im kg).

Vsak od njih je nekaj posebnega in vsak od njih naju je naučil nekaj novega.
“The dog is a friend and its great values are not in the body, but in the spirit!”

Julija 2009 pa sva registrirala psarno z imenom Valgaia po najini hčerki Tisi Gaji in sinu Val Boru.